Tehnika, uporabljena za odstranjevanje oksidne kože in rje na površini jekla s površin jekla in železa z uporabo kislih raztopin, je označena kot luženje.
Železovi oksidi, kot sta oksidna obloga in rja (Fe3O4, Fe2O3, FeO itd.), so podvrženi kemičnim reakcijam s kislinskimi raztopinami, pri čemer nastanejo soli, ki se raztopijo v kislinski raztopini in se odstranijo.
podvrženi kemični reakciji s kislimi raztopinami, kar povzroči nastanek topnih soli, ki se nato ekstrahirajo.Kisline v procesu luženja vključujejo žveplovo kislino, klorovodikovo kislino, fosforno kislino, dušikovo kislino, kromovo kislino, fluorovodikovo kislino in sestavljene kisline.Prednostni izbiri sta predvsem žveplova in klorovodikova kislina.Metodologije luženja vključujejo predvsem luženje s potopom, luženje z razprševanjem in odstranjevanje rje s kislinsko pasto.

Na splošno se običajno uporablja luženje s potapljanjem, v množični proizvodnji pa se lahko uporablja metoda pršenja

Jeklene komponente so običajno izpostavljene luženju v 10- do 20-odstotni (volumenski) raztopini žveplove kisline pri delovni temperaturi 40 °C.Zamenjava lužilne raztopine postane nujna, ko vsebnost železa preseže 80 g/L in železov sulfat preseže 215 g/L v raztopini.

Pri sobni temperaturi,luženje jeklaz 20- do 80-odstotno (volumensko) raztopino klorovodikove kisline je manj dovzeten za korozijo in vodikovo krhkost.
Zaradi izrazite korozivne nagnjenosti kislin do kovin so uvedeni inhibitorji korozije.Po čiščenju ima kovinska površina srebrno bel videz, hkrati pa je podvržena pasivizaciji, da se povečajo lastnosti odpornosti proti koroziji nerjavečega jekla.

Verjemite, da je ta razlaga koristna.Če se pojavijo dodatna vprašanja, ne oklevajte in jih kontaktirajte.